Kaj je ?
4D-tiskanje je proces, s katerim se 3D-natisnjen predmet spremeni v drugo strukturo pod vplivom zunanjega vnosa energije, kot so temperatura, svetloba ali drugi okoljski dražljaji. Ta tehnologija je del projekta MIT Self-assembly Lab. Namen tega projekta je združiti tehnologijo in oblikovanje, da bi izumili tehnologije samosestavljanja in programabilnih materialov, katerih cilj je preoblikovanje konstrukcije, proizvodnje, sestavljanja izdelkov in delovanja. 4D-tiskanje v svoji osnovi predstavlja 3D-tiskanje, o 4D-tisku se govori šele zadnje leto, čeprav kot ideja obstaja že dlje. Nosilci 4D-tiska so bili tokrat v medicinskih krogih, saj je 3D-tisk z živimi celicami, ki po tiskanju rastejo, po definiciji prav 4D-tiskanje. V praksi sicer tovrstni tisk poznamo pod imenom bio-tiskanje.
Leta 2014 se je 4D-tiskanje razširilo tudi do povprečnega uporabnika – sicer ne tiskamo z živimi celicami. Dostopnost različnih materialov že nekaj časa omogoča širok nabor funkcionalnosti natisnjenih predmetov – če želimo trden in vzdržljiv predmet, ga natisnemo iz materialov ABS ali PETG. Če želimo okolju manj škodljiv material, izberemo PLA; igramo se lahko z najlonom, ki je izredno močen, a rahlo upogljiv, ter z imitacijami stekla, predelanega lesa, različnimi gumami … Našteti materiali svoje oblike ne spreminjajo – guma je sicer upogljiva, a ko jo nehamo upogibati, se vrne nazaj v prvotno stanje. Podvodna transformacija Gre za raziskavo inštituta MIT, ki sta se ji pridružili podjetji Stratasys in Autodesk Inc. Predmet raziskave je bilo delo z razširljivimi materiali in z njimi natisnjenim predmetom, ki je sposoben samostojne sestave. Zmodelirali so predmet s sklepi in ga natisnili z materialom, ki je sposoben razširitve do 200%. Predmet so nato potopili v vodo, kjer se je zaradi spremembe v okolju samostojno sestavil. Na tak način bi lahko implementirali predmete na težko dostopnih mestih, npr. podtalnih vodnih ceveh, rezultate pa so označili tudi za temelj samostojno sestavljajočega se pohištva in stavb.